Azorček

Baje, če se slabo začne, se mora dobro končati (upam, da Murphyjev zakon o še večjem minusu ne drži). Nekako tako sem razmišljal ob prihodu na brniško letališče. Ko vzamem karto, vidim, da je nadaljevalni let Frankfurt-Toronto šele ob 23.30. To pomeni čakanje od 14.00, kar znese natanko 9 ur in pol. Za zmešat.

Na letališču sem ujagal neke Slovence, ki so bili v istem dreku, kot sem bil sam Smo skupaj preživljali naporne trenutke za naše zadnjice. Smo pa bili res hecna družba - pridružili so se mi namreč trije Notranjci, babica, ki pelje svoja dva vnučka (no, saj sta bila stara že nad 20) na obisk k teti v Toronto Podobna zgodba pri meni, podobni izlet, podobni letališki drek torej Mogoče je pa to definicija tistih “sorodnih duš”

Ob 18.30 nam je Air Canada častila večerjo - zopet sem se moral boriti za vegetarijanski obrok. Potem so mi prinesli neko solato, kjer je bil korenček narezan svedrasto…v dolžini kakega pol metra. Kako to jesti brez pomoči rok, mi ni jasno…

Na letališču mi je bilo zelo zanimivo opazovati ljudi - predvsem takšne, ki jih ne srečuješ pogosto v naših koncih. Čakali smo namreč v sektorju daljnih letov… veseli Tajci, črni Etiopijci, zagoreli Brazilci… Super Kar šel bi za njimi… toliko sveta še nas čaka, da ga odkrijemo… mi pa hodimo v šolo in se borimo za blesave ocene… Hm… težka bo… Naslednje leto si bom mogoče vzel iz istega razloga prosto In svet: here I come.

Ob 0.00 so se nas bogovi končnole uslišali in vkrcavanje ter let sta se začela. Sedeži niso niti kaj bolj razkošni kot v kakem Ryanairu… edino dobiš nekaj cukrčkov - v obliki hrane, tvja, odeje… Ampak je pa res, da je bilo naše razpoloženje že zelo slabo.

K sreči smo se s stricom takoj našli, tako da sta vsaj pot do njega in spanje bila mirna. Mogoče se bo pa kmalu vse spremenilo… Zakaj se ne bi? haha… saj se samo hecam… ampak ironija je zelo privlačna reč

—

They say, bad beginning, good ending. That was my main thought during the day, when I found out about delayed flight to Toronto. We had to wait from 2pm till 11.30pm - that means full 9,5 hours. Happy we… madly we…

I found some Slovenians at the airport, who were in the same shit like I were. There was one granny who was taking her grandchildren (around 20 years old) to visit her relatives in Toronto.  :) So, we share similar story, same trip and common shitty situation Maybe that’s the deffinition of so called “soul-mates”

At 6.30 pm we got free dinner. Again I needed to fight for vegetarian meal, I was dealing how to eat with forks weird curly cutted carrot. Strange thing. But later I used good old finger style

I really enjoyed observing people at the ariport. You dont see sucha meltingpot everyday - happy Thais, black Ethiopians, tanned Brasilians… great I had strong wish to join them. But maybe I will - next year. Instead of silly studying and pushing for good grades. World, here I come

At 12am our gods were finally kindly enough to let flight started :) Sits were not special, we got just some food, tv and blankets… It sucked… but maybe because our mood was really bad

At least the ending was good. I founf uncle fast and got a good sleep after coming home. But soon all will change! hehe, kidding… I just like irony

Kot vas že kar nekaj ve, se letos odpravljam v Kanado. Sicer ne preveč popotniško (vzrok so finance, kaj pa drugega), ampak bom tam pretežno delal, proste urice pa skušal preživeti s prebivalci Toronta, kjer bom nastanjen. Glede na to da so notranji kanadski leti vsi nad 300€, bom obisk goratega zahoda raje prihranil za kdaj drugič.

Od 25. julija, ko odpotujem, bom na blogu skušal čim bolj ažurno objavljati nekakšen potopis, predvsem opise najbolj zanimivih dogodkov in opažanj.

Na branje in lepe počitnice!

_ _ _ _ _ _ _ _

In English:

This year I’m going to Canada, unfortunatelly not like traveller, more as a worker Reason is money, of course :(  I’ll try to spend free time with locals in Toronto, where I’m going to be most of time. Inner Canadian flights are quite expensive (more than 300€), so I’ll keep western mountain region for the next visit.

I’ll try to write my traveller’s diary here, from 25 July on, when I’m going to arrive in Toronto.

Hope to read you soon and have a nice summer!

Super, veliko boljše od pričakovanega.

Tako nekako bi se dalo na kratko opisati koncert bivše pevke Nighwishev Tarje, ki smo jo lahko občudovali v torkovem večeru graškega Orpheuma, dvajsetega velikega travna, 2008. gospodovega leta.

Pevka je pred kratkim izdala prvi samostojni album in trenuto poteka prva evropska turneja. Glasba na albumu My winter storm nadaljuje Nightwishev stil, čeprav je veliko večji poudarek na solo opernem petju in instrumentalni podlagi.

Koncert se je začel z dvema predskupinama. Prvo sem zamudil, druga pa je bila finska z zelo čudno pevko. Kljub neznosni vročini je nosila lateks obleko in puhasto kapo (v stilu neke kučme). Očitno finski dogodki potekajo v bolj mrzlem vremenu

Ob pol desetih je dama končno začela peti. Predstavila je večino svojih pesmi z novega albuma, pripravila pa je tudi presenečenje in v repertoar vključila 4 pesmi Nightwishev - Passion and the Opera, Phantom of the Opera, Nemo in Wishmaster. Občinstvo je takrat norelo od navdušenja, saj ni nihče pričakoval, da bomo še kdaj slišali pesmi legendarnih Fincev v živo! Zadetek v polno! Po mnenju mnogih veliko bolje kot poslušati novo pevko Nightwishev, ki se trudi s starimi komadi.

Tarja se je ob petju maksimalno trudila in kljub razmeroma majhnemu občinstvu delovala 100% profesionalno. Kar 5x je tudi menjala svojo obleko. Očitno nekatere pesmi povezuje z unikatno garderobo

Dogodek je vsekakor upravičil razmeroma visoko vstopnino in nas navdihnil, da se vrnemo še kdaj… na Tarjin koncert, seveda.

Hecno se mi zdi poslušati mimoidoče anketirance, ki odgovarjajo, da so rezultati in točkovanja Evrovizije politični izdelek. Napaka, od kar imamo “tele-voting”, so rezultati posledica “demografije”.

Slovenija Evrovizije praktično ne more zmagati (več). Včasih so pesmi ocenjevali glasbeni poznavalci, danes pa izključno ljudje Evrope. Ker pa za svojo državo ne moreš glasovati, avtohtono prebivalstvo po mojem ni najbolj zainteresirano za glasovanje. Pri priseljencih je, seveda, zadeva drugačna. Npr. Srbi v Sloveniji verjetno z veseljem glasujejo za Srbijo - ne glede na kvaliteto pesmi.

Zakaj mislite, da je Rusija vedno med prvimi tremi? Presenečenje? Dobre pesmi? Haha… Rusov je povsod polno. Če opravimo preprosto računico: Finska, Estonija, Latvija, Litva, Belorusija, Ukrajina, Srbija, Moldavija, Gruzija, Armenija in Azerbajdžan. Torej 11 držav, ki dajo Rusiji zaradi zgodovine vedno vsaj 10 pik. 11×10=110. To je že skoraj polovica vseh zbranih točk, ki jih potrebuje zmagovalec. Če dodamo še k temu, da so Rusi med priseljenci skoraj vedno v prvih 10 in vzamimo, da od ostalih 30 držav dobi povprečno 5 točk, znese produkt 150 točk. + 110= 260. Kar je že približno današnji številki ruske zmagovalne pesmi.

Poglejmo še druge primere. Bosna da vedno 12 točk Srbom, ti so v Bosni večinsko prebivalstvo. Letos je Irska podarila največ točk Poljski in Latviji. Največ irskih priseljencev je ravno iz teh dveh držav. Makedonija da vedno 12 točk Albaniji. Albancev je v MK 30%. Tudi Bosna se vedno dobro odreže - sploh v glasovanjih srednje-evropskih držav. Le zakaj?

Ravno zdajle sem pogledal rezultate prvega polfinala. Slovenija je zasedla 11. mesto. Malo je torej zmanjkalo. Rusija pa je bila šele 3. Zakaj? Ker ni bilo veliko zgoraj omenjenih držav

Logika je preprosta, Slovenci (razen če ponaredijo rezultate) Evrovizije ne moremo dobiti, smo premali, ni nas dovolj (po Evropi) ter nismo bili nikoli imperialisti. Zato bodo v bodoče zopet zmagovale (oz. bile na vrhu) države kot so Rusija, Ukrajina, Srbija, Grčija,… Razen če se bo mogoče nekoč folk naveličal vedno istih držav in zanalašč glasoval za druge, se starim Evrovizijskim silam in malim prdecom (kot je Slovenija) slabo piše…

Nauk zgodbe: dokler ne ukinijo telefonskega glasovanja, je Evrovizija predvidljiva kot moja stara mama. Mogoče kmalu umre.

Včeraj sem na eni komercialni oddaji zasledil statističen podatek, da se slovenski oče ukvarja v povprečju s svojimi otroki samo 12 minut dnevno!

Temu se reče katastrofa.

Namesto nadaljnjega komentarja pa podajam raje podatek - sam se s svojim psom ukvarjam več kot uro na dan.

Po nekaj propadlih poskusil si nisem več mislil, da bom v Sloveniji naletel na trance zabavo, kjer bodo resnično vrteli trance

Ok, večer je začel en drugi DJ, ki je - kot smo že vajeni - začel z nekim počasnim progresivom. Če je že muzika bila bolj zamorjena, ljudje niso mogli biti drugačni. No, razen pijancev

Ok, ob 1h pride Elyksir, začne prve pol ure sukat mešanico trancea in progresiva. Fajn, sem si mislil. Vsaj nekaj trancea bomo lahko poslušali, kar je za Slovenijo (in njeno trance apatičnost) dokaj solidno.

No, in potem presenečenje. Kmalu je začel sukati čisti uplifting trance, glasbo, ki te lahko dobesedno spravi v omotično stanje Tak slog je nadaljeval celi 2 uri in pol. Bilo je res neverjetno. Glasbeni izbor je bil zagotovo konkurenčen, če ne boljši, od tistega na festivalu Armin Only.

V glavnem, super zabava, še več takih

Danes je bila na televiziji zelo nazorno pokazana razdelitev kiča in umetnosti ter kako oboje deluje na gledalca.

Na programu Slovenije 2 so namreč ob 20h predvajali film Amelie, na Kanalu A pa ob istem času Big Brotherja 2. Na naših družinskih članih sem prav z zanimanjem opazoval, kako so jih kletvice, seks in “intelektualizem” udeležncev BB bolj pritegnili, za razliko od odličnega filma poteka misli malo marginalne francoske punce. Seveda mi je to dalo misliti, ali še ljudje znamo ob poplavi “kvalitetnih izdelkov” globalizacije in kapitalizma ceniti umetnost in kreativnost.

Ne rečem, da brez ameriških filmov ne gre - za sprostitev si jih je prav fajn pogledati -, ampak vedno gledati/brati instant primitivne stvari je pa katastrofa - npr. Žurnal (in ostali brezplačniki), Svet, Big Brother, telenovele,… Prav na živce mi gre, da si je v Sloveniji že skoraj nemogoče brez večjega truda potešiti kritični čut. Še nekdaj dobre informativne oddaje RTV Slo danes nadomeščajo maše in druge “novice”.

Zakaj ne gledam Big Brotherja? Ker ne maram gledati, kako nekdo prodaja svojo človečnost in dostojanstvo - ne glede na to, ali prostovoljo ali ne. Na bruhanje mi gre, da bi me opazovanje čiste bede radostilo… HALO!?!?!?

Na živce mi gre, da se na slovenskih radijih vrti sama komerciala… Poleg R Slo 1 in posameznih narodno-zabavnih oddaj sploh ne prebavim več ostalih frekvenc. Mislite, da velespoštovani Predin,Kreslin & co. izražajo kvaliteto in nekomercializem?! Nič kaj več kot kaki Atomik Harmonik… Radiji nas šopajo z 20-imi pesmimi, ki se ponavljajo (druga katastrofa, da jih je 19 od teh tujih), kot da bi bil v nacističnem taborišču, kjer bi mi non-stop vrteli Arbeit macht frei. Po drugi strani pa obstaja radio Študent in Ars (3. R Slo), ki pa zahajata v drugo marginalno skrajnost… Torej čista umetnost, kritičnost… Ali ne more kdo ponuditi nekaj umes? Da se ti ne zmeša od enoličnosti ali pa miselnega napora?

Očitno obstajata še samo dve pasmi ljudi. Homo nonsapiens, ki ne zna misliti in slepo sledi svojemu črednemu nagonu po vzoru Big Brother zvezd, drugo sorto paradižnika, ki želi postati jabolko, pa bi poimenoval Homo complexus, ki v svojem hrepenjenju po vzvišenosti od ostalih ovac pozablja na pristni bit človeške spontanosti in veselega duha - torej da jih lastni predsodki prepričujejo o zadovoljitvi najglobjih potreb ob vsednevnem poslušanju klasike, branja Dela in gledanja Dnevnika.

Mi kdo, prosim, podari 1 000 000 €, ker želim narediti medij ljudi, ki bi sledili srednji poti…

Moram priznati, da me zgodba o avstrijski pošasti, ki je ne vem koliko let posiljeval in zlorabljal hčero in otroke, ni preveč presenetila. Bolj je bila hecna pripomba - vsaj od začetka, da okolica ni vedela za zlorabe. Glede na to da Amstetten ni veliko mesto in da je zamenjal kar 100 podnajemnikom, sem resnično dvomil o zgornji pripombi. No, saj zdaj se je pokazala resnica - da o tem ljudje vendarle nekaj vedo. Detajli so bili znani celo pred vselitvijo enemu podnajemniku,  a jih ni zaupal nikomur, da ga gospod Dobrotnik ne bi vrgel iz hiše.

Večina ljudi se ob tem zgraža… Pa se upravičeno? NE, ne in še enkrat NE.

Spomnim se, da sem enkrat v mojih študentskih krogih izjavil, da je “nadzor starih mam” na podeželju in odtujenost družbe v mestih (kjer se briga vsak zase) katastrofa. Kljub obširnim razlagam sem bil napaden iz vseh smeri.

Zdi se mi, da je zasebnost človeka mogoča le do te mere, ko mu še ne daje potuhe za kazniva dejanja (PS. ne govorim o Bushevem terorizmu). Če v neki družini oče/mama/sin/hči kogarkoli zlorablja ali se nad njim na kakršen koli način izživlja, to ni več stvar tiste družine, ampak v pristojnosti policije, sodišča ter vse (širše) okolice. Nasilje pa ni zločin samo tistega, ki ga izvaja, ampak tudi ljudi, ki zanj vedo, a ne ukrepajo.

Verjemite, se zavedam, če prijaviš nasilje/kak drug zločin, si na tapeti tudi sam. Sem že enkrat doživel podobno zgodbo in v očeh osumljenih sem bil potem jaz glavni zločinec; da o tarči groženj niti ne govorim. Ampak tu se je treba vprašati - ali hočem varno/enakopravno družbo? Nisem egoist? Je moja sreča odvisna od sreče drugih? Če ste na vprašanja odgovorili z DA, potem bi bilo treba nasilje prijaviti in se o bližnjih tudi zanimati. Če imate kak NE, potem se tako ali tako poznate, v kateri vlogi bi raje igrali: v vlogi Dobrotnika ali Hudičevega odvetnika?!

Odtujenost ljudi v mestih in sodobni družbi je idealna za nastanek takih anomalij, kjer kdo v živo udejanja svoje črne fantazije. Prepričanje, da je sosedovo stanovanje edino njegova skrb, daje potuho zločinom, zlorabam nedolžnih,…

Z zgoraj navedenim nikakor ne zagovarjam ljudi v stilu Tarbule in Afre (lika Dogodka v mestu Gogi - kjer obrekujeta vse živo in sta Big Brother celega mesta), ampak da do “sosedov” čutiš neko odgovornost in ti vprašanja, zakaj se sosedov otrok vede nenormalno zadržano, niso odveč… Naj se enkrat za spremembo proti mestom širi duh podeželja, večje povezanosti, ko svoje sosede celo poznaš, se z njimi kdaj pogovarjaš in jih obiščeš.

Vsem bo lepše, pa še fritzlom bodo ideje ostale le v glavah…

Tule je moj osnutek potovanj (+koncentiranj) v letošnjem letu. Tisti, ki potujete, veste, da je običajno dokaj težko dobiti potovalno družbo (sploh za bolj ekstremne destinacije). Zato tukaj podajam okviren seznam in če vas kaj veseli, mi sporočite, lahko gremo skupaj Seveda to ni nič fiksno, tako da če ima kdo kako drugo (bolj) zanimivo idejo, POVEJ

20.5.2008 - Koncert Tarje Turunen, Gradec, Avstrija

Julij 2008 - Tedenski izlet po Sloveniji brez denarja

Avgust 2008 - Kanada

23.9.2008 - 3.10.2008 - Absolventski izlet, Kreta, Grčija

December 2008 - Road trip, Baltske države, Litva, Latvija, Estonija

Javite se, MSN, GSM, Email: blaz.cc@gmail.com
Pogoj: netečnoba Ali pa da nea samo o muzejih sanjate (na potovanjih)…ker to prenesem samo 3 dni (preverjeno lani), potem pa…

Že mimo:

19.1.2008 - Koncert Within Temptation, Ljubljana, Slovenija –> POROČILO

16.2.2008 - Koncert Paul Van Dyka, Dunaj, Avstrija –> POROČILO

21.2.2008 - Koncert Esme Redžepove, Ljubljana, Slovenija –> neizvedeno

23.2.2008 - Trance Energy, Utrecht, Nizozemska –> neizvedeno

4.3.2008 - Koncert Nightwish, Ljubljana, Slovenija –> neizvedeno

19.4.2008 - Koncert Armin Only, Utrecht, Nizozemska –> POROČILO

25.4.2008 - 5.5.2008 - Road trip, Baltske države, Litva, Latvija, Estonija –> neizvedeno

Avgust/September 2008 - Potovanje Turčija, Iran –> odpovedano

———-

English:

Here it’s the list of planned trips/concerts this year. Hopefully I’ll realise them all… Anyway, if you’re interested to go with me or you have any better ideas, dont hesitate contact me: MSN, GSM, email: blaz.cc@gmail.com

20.5.2008 - Concert of Tarja Turunen, Graz, Austria

July 2008 - Weekly trip around Slovenia without money
August 2008 - Canada

23.9.2008 - 3.10.2008 - Graduate trip, Crete, Greece

December - Road trip, Baltic countries, Lithuania, Latvia, Estonia

Already passed:

19.1.2008 - Concert of Withing Temptation, Ljubljana, Slovenia –> REPORT

16.2.2008 - Concert of Paul Van Dyk, Vienna, Austria –> REPORT

21.2.2008 - Concert of Esma Redžepova, Ljubljana, Slovenia –> not realized

23.2.2008 - Trance Energy, Utrecht, The Netherlands –> not realized

4.3.2008 - Concert of Nightwish, Ljubljana, Slovenia –> not realized

19.4.2008 - Concert Armin Only, Utrecht, Netherlands –> REPORT

25.4.2008 - 5.5.2008 - Road trip, Baltic countries, Lithuania, Latvia, Estonia –> not realized

August/September 2008 - Travel around Turkey, Iran –> cancelled

Pa smo le dočakali. Tretji Armin Only po vrsti. Letos se je zgodil na Nizozemskem in glede na občudovane prejšnje podobne festivale, smo vseskozi slutili, da ga tokrat ne smemo zamuditi. In še kako prav smo imeli.

16.000 ljudi, ena dvorana, veliko zvočnikov, eno srce in en DJ. Ter super glasba. Popolna kombinacija.

Vse skupaj je trajalo od 22h do 7h zjutraj, torej celih 9 ur. Vsekakor preveč za povprečnega plesalca, kot smo mi Zaradi gužve smo prispeli v glavno dvorano šele ob 23.30 in Armin je že sukal muziko. Oder je bil še pod zaveso, tako da se ga ni dalo videti - le občasno se ga je posvetilo od zadaj.

Ob 1h se je šov spektakularno začel. Pričakovano po Arminovo, torej super uplifting trance, ki je sicer bil od začetka malo bolj zadržan, a nič ne de. Veliko je imel gostov, predvsem pevk, ki so pele v živo. Vrhunec je bila pevka skupine Within Temptation Kdo pravi, da metal in trance ne gresta skupaj?

Meni najboljši del se je zgodil od 3.20 do 4.10, ko je začel sukat same stare hite v sklopu. Torej iz enega “refrena” v drugega. Neverjetno. Vse skupaj je zaključil s pesmijo slovenskega producenta Andy-ja Bluemana. Čestitke. Ni kar tako, da na enem izmed največjih trance festivalov na svetu vrtijo slovensko pesem

Tule je pričujoči posnetek (po mojem mnenju) “slovenskega vrhunca”:

http://www.youtube.com/watch?v=6s1MvrmEOME&feature=related

Počasi pa so nas bolele že noge. No, vztrajali smo vse do konca. Skupaj z veselim in energičnim Arminom

V glavnem, super je bilo. Že študiramo, da bi ponovili in se odpravili v Bukarešto