Ne da mi spati tale rokometna tekma med Slovenijo in Francijo. Sem se potrudil, da bi športno navijal, a na žalost ni šlo. Je prišlo iz mojih ust kar nekaj jugo kletvic.
Sploh me ne moti poraz, saj je logično, da zmagati ne moreš vedno. A čisto VEDNO pa se lahko boriš in kažeš, da ti je nekaj do zastopanja slovenskih barv. Menim, da slovenskim športnikom tega kronično primanjkuje. Mislim, da ni potrebno obujati spominov na nogometaše. Ob tem se prav tako vedno spomnim na naša srednješolska tekmovanja. Neverjetno, a naš razred/ekipa je bil/a skoraj povsod dober/ra. Pa ne zaradi kvalitetnih posameznikov - priznam, bili smo ZANIČ (športniki). Saj še žoge pri košarki nismo znali voditi ali pa da bi vedeli za kakšen nogometni trik. Kje pa. A ekipe, ki so imele tudi po same amaterske igralce npr. nogometa, smo premagovali. Zakaj? Ker smo igrali s srcem. želeli smo igrati in igrali smo z VESELJEM. Četudi zgubimo, kaj za to… Borimo se pa vseeno lahko in tečemo po igrišču. In četudi je bila situacija izgubljena, smo šprintali. Dosegli smo vsaj častni gol, če ne drugega.
To pa manjka pri slovenskih nogometaših in aktualno - rokometaših. Spomnim se trenutka s tekme, ko smo zgubljali za 14 golov (ali še več?!) in naši igralci so krenili v napad s hitrostjo hoje povprečne stare mame. V tem se mi zdi sramota, ne pa v porazu.
No, proti koncu tekme sem se spraševal čisto nekaj drugega. Nisem se mogel odločiti, kdo me je danes bolj razočaral - ali nespretni igralci ali naš “komentator” I. Milovanovič.
Preden pa začnem karkoli komentirati, sem si pogledal definicijo komentatorja oziroma komentarja v SSKJ-ju: 1.)besedilo, ki kaj pojasnjuje; razlaga, pojasnilo 2.)obširnejše, z (avtorjevimi) pojasnili in pripombami opremljeno poročilo, sestavek. Mislim, da naš dragi komentator bolj malo komentira. Zadnjih deset minut tekme sem prav načrtno poslušal, kaj govori. Vsakih 30 sekund je prebral uro (kot da ni napisana na ekranu), v še pogostejšem intervalu je ponavljal rezultat (mislim, da je tudi ta izpisan), govoril, kdo drži žogo, kdo meče, kdo je zgrešil in kdo je ubranil. To pa je bilo praktično tudi vse. Brez komentarja - bilo je golo branje/govorjenje podatkov. Na koncu pa posladek, ki je sicer lahko smatran kot komentar: “Naši danes niso igrali na polno in jih Francozi pri 17 golih razlike praktično niso nadigrali”. Mislim, da je današnja predstava I.M. bila še hujša katastrofa kot poraz reprezentance. Ampak gospod ima še večjo kilometrino in dela za nacionalno televizijo… Ne vem, kaj bi še pripomnil… nadaljevati se mi zdi itak izguba besed…
Drugič bom preklopil raje na HRT.
Lahko noč!
