Azorček

Super, veliko boljše od pričakovanega.

Tako nekako bi se dalo na kratko opisati koncert bivše pevke Nighwishev Tarje, ki smo jo lahko občudovali v torkovem večeru graškega Orpheuma, dvajsetega velikega travna, 2008. gospodovega leta.

Pevka je pred kratkim izdala prvi samostojni album in trenuto poteka prva evropska turneja. Glasba na albumu My winter storm nadaljuje Nightwishev stil, čeprav je veliko večji poudarek na solo opernem petju in instrumentalni podlagi.

Koncert se je začel z dvema predskupinama. Prvo sem zamudil, druga pa je bila finska z zelo čudno pevko. Kljub neznosni vročini je nosila lateks obleko in puhasto kapo (v stilu neke kučme). Očitno finski dogodki potekajo v bolj mrzlem vremenu

Ob pol desetih je dama končno začela peti. Predstavila je večino svojih pesmi z novega albuma, pripravila pa je tudi presenečenje in v repertoar vključila 4 pesmi Nightwishev - Passion and the Opera, Phantom of the Opera, Nemo in Wishmaster. Občinstvo je takrat norelo od navdušenja, saj ni nihče pričakoval, da bomo še kdaj slišali pesmi legendarnih Fincev v živo! Zadetek v polno! Po mnenju mnogih veliko bolje kot poslušati novo pevko Nightwishev, ki se trudi s starimi komadi.

Tarja se je ob petju maksimalno trudila in kljub razmeroma majhnemu občinstvu delovala 100% profesionalno. Kar 5x je tudi menjala svojo obleko. Očitno nekatere pesmi povezuje z unikatno garderobo

Dogodek je vsekakor upravičil razmeroma visoko vstopnino in nas navdihnil, da se vrnemo še kdaj… na Tarjin koncert, seveda.

Hecno se mi zdi poslušati mimoidoče anketirance, ki odgovarjajo, da so rezultati in točkovanja Evrovizije politični izdelek. Napaka, od kar imamo “tele-voting”, so rezultati posledica “demografije”.

Slovenija Evrovizije praktično ne more zmagati (več). Včasih so pesmi ocenjevali glasbeni poznavalci, danes pa izključno ljudje Evrope. Ker pa za svojo državo ne moreš glasovati, avtohtono prebivalstvo po mojem ni najbolj zainteresirano za glasovanje. Pri priseljencih je, seveda, zadeva drugačna. Npr. Srbi v Sloveniji verjetno z veseljem glasujejo za Srbijo - ne glede na kvaliteto pesmi.

Zakaj mislite, da je Rusija vedno med prvimi tremi? Presenečenje? Dobre pesmi? Haha… Rusov je povsod polno. Če opravimo preprosto računico: Finska, Estonija, Latvija, Litva, Belorusija, Ukrajina, Srbija, Moldavija, Gruzija, Armenija in Azerbajdžan. Torej 11 držav, ki dajo Rusiji zaradi zgodovine vedno vsaj 10 pik. 11×10=110. To je že skoraj polovica vseh zbranih točk, ki jih potrebuje zmagovalec. Če dodamo še k temu, da so Rusi med priseljenci skoraj vedno v prvih 10 in vzamimo, da od ostalih 30 držav dobi povprečno 5 točk, znese produkt 150 točk. + 110= 260. Kar je že približno današnji številki ruske zmagovalne pesmi.

Poglejmo še druge primere. Bosna da vedno 12 točk Srbom, ti so v Bosni večinsko prebivalstvo. Letos je Irska podarila največ točk Poljski in Latviji. Največ irskih priseljencev je ravno iz teh dveh držav. Makedonija da vedno 12 točk Albaniji. Albancev je v MK 30%. Tudi Bosna se vedno dobro odreže - sploh v glasovanjih srednje-evropskih držav. Le zakaj?

Ravno zdajle sem pogledal rezultate prvega polfinala. Slovenija je zasedla 11. mesto. Malo je torej zmanjkalo. Rusija pa je bila šele 3. Zakaj? Ker ni bilo veliko zgoraj omenjenih držav

Logika je preprosta, Slovenci (razen če ponaredijo rezultate) Evrovizije ne moremo dobiti, smo premali, ni nas dovolj (po Evropi) ter nismo bili nikoli imperialisti. Zato bodo v bodoče zopet zmagovale (oz. bile na vrhu) države kot so Rusija, Ukrajina, Srbija, Grčija,… Razen če se bo mogoče nekoč folk naveličal vedno istih držav in zanalašč glasoval za druge, se starim Evrovizijskim silam in malim prdecom (kot je Slovenija) slabo piše…

Nauk zgodbe: dokler ne ukinijo telefonskega glasovanja, je Evrovizija predvidljiva kot moja stara mama. Mogoče kmalu umre.

Po nekaj propadlih poskusil si nisem več mislil, da bom v Sloveniji naletel na trance zabavo, kjer bodo resnično vrteli trance

Ok, večer je začel en drugi DJ, ki je - kot smo že vajeni - začel z nekim počasnim progresivom. Če je že muzika bila bolj zamorjena, ljudje niso mogli biti drugačni. No, razen pijancev

Ok, ob 1h pride Elyksir, začne prve pol ure sukat mešanico trancea in progresiva. Fajn, sem si mislil. Vsaj nekaj trancea bomo lahko poslušali, kar je za Slovenijo (in njeno trance apatičnost) dokaj solidno.

No, in potem presenečenje. Kmalu je začel sukati čisti uplifting trance, glasbo, ki te lahko dobesedno spravi v omotično stanje Tak slog je nadaljeval celi 2 uri in pol. Bilo je res neverjetno. Glasbeni izbor je bil zagotovo konkurenčen, če ne boljši, od tistega na festivalu Armin Only.

V glavnem, super zabava, še več takih

Pa smo le dočakali. Tretji Armin Only po vrsti. Letos se je zgodil na Nizozemskem in glede na občudovane prejšnje podobne festivale, smo vseskozi slutili, da ga tokrat ne smemo zamuditi. In še kako prav smo imeli.

16.000 ljudi, ena dvorana, veliko zvočnikov, eno srce in en DJ. Ter super glasba. Popolna kombinacija.

Vse skupaj je trajalo od 22h do 7h zjutraj, torej celih 9 ur. Vsekakor preveč za povprečnega plesalca, kot smo mi Zaradi gužve smo prispeli v glavno dvorano šele ob 23.30 in Armin je že sukal muziko. Oder je bil še pod zaveso, tako da se ga ni dalo videti - le občasno se ga je posvetilo od zadaj.

Ob 1h se je šov spektakularno začel. Pričakovano po Arminovo, torej super uplifting trance, ki je sicer bil od začetka malo bolj zadržan, a nič ne de. Veliko je imel gostov, predvsem pevk, ki so pele v živo. Vrhunec je bila pevka skupine Within Temptation Kdo pravi, da metal in trance ne gresta skupaj?

Meni najboljši del se je zgodil od 3.20 do 4.10, ko je začel sukat same stare hite v sklopu. Torej iz enega “refrena” v drugega. Neverjetno. Vse skupaj je zaključil s pesmijo slovenskega producenta Andy-ja Bluemana. Čestitke. Ni kar tako, da na enem izmed največjih trance festivalov na svetu vrtijo slovensko pesem

Tule je pričujoči posnetek (po mojem mnenju) “slovenskega vrhunca”:

http://www.youtube.com/watch?v=6s1MvrmEOME&feature=related

Počasi pa so nas bolele že noge. No, vztrajali smo vse do konca. Skupaj z veselim in energičnim Arminom

V glavnem, super je bilo. Že študiramo, da bi ponovili in se odpravili v Bukarešto

V ponedeljek sva z bratecom obiskala prestolnico avstrijske Štajerske Gradec.

Očitno sva izgledala zablojena osebka, zato sva bila tarča spraševanj s strani beračev, pa tudi kakšen povprečen prebivalec Gradca je kaj vprašal…

Na primer: “Hast du eine Zigarette?” In Jan je nevedoč izustil najboljši odgovor, kar bi jih lahko bilo…glasno, po pohorsko: “Nijmam” (i se bere kot mešanica i-ja in polglasnika). Avstrijc naju je čoravo pogledal… midva pa v smeh

Super, še več takih

Včasih se je treba malo pohvaliti. Mogoče je danes nastopil tak dan

Predvčerajšnjim smo bili zunaj - na tipični študentski fešti. Tudi glasba je bila tipična študentska, mešanica vsega Rock, komerciala, r’n'b,… Za razliko od večine se lahko običajno zabavam na večino glasbe (no, naj se javi kdo, ki še hodi na rave partije, metal, rock, regi, klasične, jazz koncerte in vaške veselice in se na vse zabava/pleše ), le r’n'b-ja (oz. hip-hop) glasbe nekako nisem prenesel.

Tudi četrtkov večer se je začel pričakovano -> moje glasno jamranje ob prvi dežnikovi pesmi (saj poznate ono umbrello:) )… Ampak, treba je delati na svojih predsodkih… Uspelo je! Tako da sem se na koncu zabave že radostil tudi na ameriške ritme… jeeee

Dragi, še ena trdnjava je padla. Naslednja pa se imenuje razumevnaje-jazz-glasbenikov-ki-presenetljivo-in-neverjetno-padejo-v- muziko

Še v tretje smo obiskali “koncert” enega izmed najboljših trance DJ-jev na svetu, Paul-a van Dyk-a. Dogodek se je odvijal na Dunaju, 16.2.2008. Zanimiv je bil tud kraj zabave - gostovali smo namreč v dunajskem Gasometru, ki je nekakšno mesto v malem. Objekt predstavljajo 4 stolpi, ki so od začetka služili za shranjevanje mestnega plina, zdaj pa so jih preuredili v stanovanja, kino, trgovine, študentsko naselje, prireditveno dvorano,… Res fascinantva stvarca

Moram priznati, da smo se na set Pauleka (kot ga ljubkovalno poimenujemo) odpravili brez večjih pričakovanj, kajti Paul van Dyk je zadnje čase svoj slog glasbe spremenil (na slabše) in njegovi mixi niso več to, kar so bili. Mogoče slednje pojasnjuje tudi zdrst na lestvici DJ-ev (2007 - šele 4. mesto). Pričakovali smo nekakšen progressive, kot ga je kazal na koncertu v Makedoniji (Avgust 2007) in zadnjih setih, ki smo jih poslušali preko interneta. Tudi “pred-DJji” niso pripravljali drugačne podlage. Vrteli so izredno miren progressive, zadnji pa je s tem kombiniral celo house. Verjemite, nočete slišati. Običajno začenja glavni DJ vrteti glasbo ob 1h. Tokrat so uro prestavili na pol 2. Obiskovalci tega nismo vedeli, zato smo postajali vedno bolj nestrpni in večina je zadnjega DJ-ja ob njegovem eksperimentiranju dobesedno izžvižgala. Dečko tega očitno ni dojel, kajti mix je kljub Paulekovi prisotnosti nadeljeval do 1.35. Osebno mu ne napovedujem blesteče DJ kariere Resnično pa ne razumem logike organizatorjev, da pred gostovanjem glavnega trance DJ-ja napotijo na oder lokalne ne-trance (običajno močan progressive) DJ-je… ki obiskovalcem niso preveč všeč. Mogoče pa zato, da potem glavna zvezda boljše izpade. Ker v Makedoniji je DJ za Paulekom vrtel 100x boljšo trance glasbo in Paulek je izpadel prav patetično

Ko smo zagledali na mizi računalnik Apple, smo doumeli, da zdaj gre zares. Takoj ko je Paulek zavrtel prvo pesem, je sledilo presenečenje - prejšnji počasen progressive je zamenjal z zelo hitrim tranceom! Običajno vse zabave začenja z netipično trance glasbo. To ja, se je oglasilo v naših glavah (no, ušesih) in začeli smo veselo poskakovati. Od začetka je edini minus predstavljalo ozvočenje - basi so bili preveč na glas. Melodije se ni dosti slišalo in osebe, ki njegove muzike ne poznajo dovolj, so imele občutek, da poslušajo samo nabijanje. Naši možgani so namreč manjkajočo melodijo dopolnili kar iz spomina Sčasoma so močne bite (premočne, kajti na trenutke jih zvočniki niso bili sposobni proizvest in namesto zvoka smo občutili samo rahel potres) popravili. Prva ura in pol mixa sta bila res izvrstna. V večini smo poslušali tipični trance, v set je vključil nekaj pesmi iz novega albuma, zavrtel pa je tudi 3,4 stare uspešnice (For an Angel, Forbitten Fruit).

Ob 3.00 je začel malo s progressivom, zato smo se odločili narediti pavzo. Privoščili smo si tudi DRAGO pijačo - v povprečju je ena stala 5€ - de javu na Irsko Kasneje mi je bivši sošolec, ki smo ga nepričakovano srečali, priznal, da je tudi njim bil mix v srednjem delu malo zamorjen - progressive pač. Na srečo je TOKRAT Paulek to spregledal in ob našem povratku nadaljeval s tranceom, s tistim njegovim značilnim, uplifting tranceom, kot ga poimenujejo nekateri. Glavna zvezda večera je bila tokrat očitno zelo dobre volje, kajti mix je podaljšala do 5h in se je na prošnje občinstva celo odzivala. Drugače je namreč Paulek bolj umetniški tip, ki se na publiko ne odziva preveč. Kot se je izrazil Miha, on živi v svojem svetu. Na mizi ima dva mini sintisajzerja, na katerega v večji meri v živo zaigra melodijo, večkrat jo tudi posname (naša predvidevanja glede na videno) in jo potem računalniško obdeluje za nadaljevanje skladbe. Vidite, da tudi DJ-ji lahko igrajo v živo

Tudi zaključek je bil izvrsten in totalno nepričakovan. Obudil nam je spomine in zavrtel Nothing but You (veeeeeeelika uspešnica). Idealnost je pokvaril edino računalnik, ki mu je očitno zaštekal sredi pesmi Pauleka to ni preveč zmedlo, mirno je počakal, malo klikal (preveč očitno ) in za poslednji konec zavrtel njegovo trenutno največjo uspešnico (eno z albuma In Between).

Kdo bi si mislil pred soboto, da bomo z Dunaja prišli tako navdušeni. V tretje gre rado in očitno je Paulek v to vključen. Kljub temu da smo se mislili po včerajšnjem koncertu od njega “posloviti”, nas je znova prepričal, da sodi v vrh svetovnih umetnikov elektronske glasbe in da se vidimo ponovno, nekoč.

Spodaj pa še najboljša scena na projektorjih ta večer

Zgodil se je v soboto, 19.1.2008, zvečer, v Mediaparku, LJ.

Nič kaj posebnega. Manjkal jim je kitarist, zato je manjkalo malo solotov in nadomestili so jih posneti vokali. Saj tudi pevka jih je deloma imela posnete. Škoda… Malo izgubijo na verodostojnosti Saj drugače so zaigrali nekaj najbolj znanih komadov - Angel, Ice Quinn… Tiste nove, ki jih nismo poznali, so nas malo razočarali… Nekot so vse podobni stil, pa s še manj melodike.

V glavnem, kvaliteten bend, le muzika me ni navdušla. Upam, da bodo Nightwishi popravili metalski vtis

English:

It happened on Saturday, 19.1.2008, in Ljubljana’s Mediapark.

Nothing special. One guitar player didnt show up, so they didnt have all solos and they were replaced by recorded vocals. Even for main singer. Not so confident… They played few the most famous songs - Angels, Ice Quinn, … But we didnt know all songs… New ones were nothing special - we were little disappointed. All the same style, just “much too much” melody.

He he, they performed well, just music wasnt too good. Maybe Nightwish will leave better impression

UVOD:

“Ta zgodba je končana!”

NADALJEVANJE:

je rekla in odšla z odra; saj veste, z namenom, da bi pregnala vse tiste gledalce, ki jo prej niso poslušali pozorno. Pa tudi za tiste, ki so prišli poslušati kar tako.

Po petih minutah se je vrnila, ostalo je morda še dvajset odstotkov gledalcev, ki so celi trdi čakali, kaj se bo zgodilo. Na odru se je slekla in se polila z vodo. Ta voda ni bila čisto navadna, bila je posvečena od gospoda Newtona, čigar jabolko še je danes na drevesu. Polivala se je še naslednjih 20 minut in medtem ni spregovorila besede.

Nato je skočila v zrak in se počesala. Zaradi vseh vozlov je izpulila precej las, še več pa kože, tako da ji je tekla kri. A tisti večer tako ali tako ni ničesar čutila. Da bi to dokazala občinstvu, si je odrezala še prst in del uhlja. Jože jo je še vščipnil za bradavičko, ker preprosto tega ni mogel verjeti.

“Res bi to naredila…” se je šušljalo med gledalci.

Ustrelila se je na koncu predstave Samomor za telebane.

English version: not available

Še pomnite tistih for, ko nekdo predlaga stavek in vsak napiše svojo zgodbico kot nadaljevanje? Tu je moja, podani stavek pa se skriva v uvodu!

UVOD:
“Pes je ležal pred odprto omaro s čevlji in počasi žvečil moje najljubše rdeče štikle…”

ZAKLJUČEK:

Zakričal sem kot dedek Mraz: “Budalo pasje grdo, mamico ti *****, tak te bom ******, da bo še tvojo pasjo mamo bolelo!!! ?#&#\&/?* ” A naš Piki se ni pretirano oziral, navajen je namreč na moje božične izpade. Pokazal mi je le sredinec (kateri prst je že to pri psu?!) in mirno žvečil naprej. Ampak, tokrat sem se odločil, da se ne vdam. Zato sem storil tisto, kar vedno naredim v težavnih trenutkih.
“Mojca, ljuba moja, pridi, prosim, sem!”
“Kaj je že spet, ti ****** jedno? A ti nisem že stokrat rekla…” A še preden je dokončala stavek, je že opazila, zakaj sem jo klical. Na srečo ima moja ljuba, prijazna in ustrežljiva žena (”Rad te imam, draga!”) neverjetno moč. Pikija je samo pogledala in ta je že panično zbežal pod posteljo.
“In kaj zdaj zijaš vame, tele staro, spucaj to… TAKOJ!!! Jasno?!”
“Da draga,” sem odvrnil.
Hvaležen, da je tisti dan prvič spregovorila z menoj in me celo pogledala, sem začel čistiti in pobirati ostanke čeveljcev moje princeske. V mislih sem medtem seveda besedno obdelal še celo drugo sorodstvo (poleg mame) našega Pikija - tako da če bi moje misli nekdo uslišal (”Ježuš Marija, prosim za odpuščanje!”), bi rod Pikijev zagotovo izumrl.
“Ti pasja mrcina, ki si zdaj?!” sem zakričal ob koncu pospravljanja. “Pridi sem, če upaš! Tak te bom *****, da te še bojo tvoje bolhe zapustile. Ja kaj me zdaj gledaš, ti tele pijano, ***** ti mamico, eh, kaj samo to, naj se **** celi tvoj spisek! Še spisek bi poje*** na koncu! Govno zarukano…”
“Jožaaaaaaaaaa, puj sem!” je odmevalo.
“O, mamica,” sem si mislil. “Spet ne bom dosegel sekundne norme Priti-v-kuhinjo-ko-reče-žena.
“Krava grda,” ko sem prišel. “Ka si pozabo, kak sem ti rekla…”
“Da, draga, oprosti, drugič bom v sekundi…”
“Ti bom dala js sekundo, ko te bom sam za sekundo tak za tvoja kosmata jajca stisnala, da še bo Jožija bolelo!”
“Oprosti!!!”
“Pa je*** ti vse po spisku… Kaj se zdaj oglašaš?! Ko te bom tak ****, da še boš dolgo vedel, da si mi kaj rekel… Pa kaj me zdaj gledaš? Idi pucat naprej!!! Ti kosmato tele!”
“Mmmmmm… Če sm pa že…”
“Pa, *******! Kaj spet klobasaš, ti *****, jeb** ti *****. Ka si defekten, rekla sem ti, da idi pucat… in šel boš, ti ****** pa če se boš sam delal, da pucaš… razumeš, ti *******. M***** #$\*?$#! …”
V tistem trenutku pozvoni.
“Ja, koji k**** spet teži?! Je*** jim vse po spisku…”
Na vratih so se pojavili ministranti, ki so pobirali za novi oltar. “Dragi otroci,” je začela prijazno. “Kako lepo vas je videti. Bog vas požegnaj! Seveda, seveda, prispevamo 100€, ah, kaj sto, 200€ bomo dali… ker v tej hiši smo dobri ljudje doma, dobri kristjani! Pa Francija pozdravite in rečite, da se pri nas vsak dan moli!”
“Mat** jim je***,” ko je zaprla vrata. “Zaj pa že fehtajo! Naj si tiste kipce na oltarju zatlačijo v svojo r**, da bojo peli ko pedri…”

** se NE nadaljuje**

KONEC