Azorček

Nacionalizem in še kaj…

9.03.2008

Včasih kakšno stvar na blogu napišem zelo slabe volje, sicer so taki trenutki redkost, zgodijo pa se vendarle. Vsaj prejšnji članek Love you… sodi v to kategorijo. Morda sem se izrazil preveč arogantno in nesramno, a težkih očitkov o nepremišljenosti mojih trditev (in podobnih o nacionalizmu …) ne sprejmem nikakor.

Za zanimivost lahko povem, da so mi že v osnovni šoli govorili (predvsem učitelji), da imam za vsako mojo trditev vzadaj tono pojasnil in utemeljitev.  Slednje mi je prinašalo dobre ocene, edino pri verouku so me imeli za bodočega antikrista :)

Na začetku bi rad razčistil dva pojma, nacionalizem in patriotizem. Nacionalizem je prepričanje, da je tvoj narod vreden več od ostalih, patriotizem pa je LJUBEZEN do lastnega naroda/jezika. Sam sem PATRIOT in velik ANTI-nacionalist.

Potujete? Bi še vedno potovali, če bi bili vsi ljudje enaki? Osebno ne bi imel pretirane želje, če bi vsi ljudje sveta govorili enak jezik, imeli iste navade, skratka, če bi bil svet 100% zglobaliziran. Drugačnost nas bogati… In ni skrivnost, da vsak je jezik – narod. Če ni jezika, ni naroda.  Bi lahko bili Štajerci narod? Hm… ne :) Saj ne govorimo svojega jezika.

Da pa lahko zadržujemo različnost, je nujno potrebno, da ljubimo svojo kulturo in jo prenašamo na svoje potomce. Pa ne zaradi tega, ker bi bilo drugo zanič, ampak da naše preživi. Da lahko pokažemo drugim (in seveda samim sebi), da je naša podedovana beseda lepa, vesela in… živa.

Ljubezen se najbolj kaže ravno v uporabi slovenske besede, koliko ji zaupamo in, ali se trudimo, da jo uveljavljamo še na področjih, kjer dominirajo tujke (tehnika, recimo).  In to nima nobene veze z nacionalizmom in občutkom večvrednosti, ampak izključno s spoštovanjem do sebe in ostalih Slovencev.

In nekateri bralci mojega bloga preveč živijo v idealih. V Španiji vladajo socialisti (ravno danes imajo volitve), torej ravno ti, ki zagovarjajo različnost in enakopravnost … bla bla bla. Pa imajo mogoče Baski že svojo avtonomijo? Da lahko uporabljajo prosto svoj jezik? Imajo svojo državo? Ali jo imajo mogoče Tibetanci? Okupirali so jih Kitajci, ki se razglašajo za komuniste (torej, ekstremne levičarje). Patriotizem in zavezanost svojim koreninam (jeziku) je največkrat nuja, da se lahko ubranimo (mračnim) silam globalizacije in imperializma velikih sil (pa naj bodo leve ali desne, itak je vseeno).

Vesel sem, da sem Slovenec. In ponosen sem na to. In rad govorim po slovensko. In moja najglobja razmišljanja in čustva bom vedno izražal v slovenščini, ker je to del mene. In še enkrat poudarjam, to nikakor NE izključuje spoštovanja do drugih jezikov/narodov, seveda dokler bodo tudi oni spoštovali mojega.

  • Share/Bookmark

Love you…

8.03.2008

“Love u…”

Ime, luv u…”

Verjetno ste že videli tele napise… Ali jih beremo na MSNju, ali na grafitih ali pa kje drugje…

Če strnem moje misli ob pogledu nanje… -> na bruhanje mi gre. Si Slovenec, v Sloveniji izpoveduješ nekomu svoja čustva in uporabljaš najbolj zlajnano svetovno frazo, ki je povrhu vsega še v angleščini.

Raje punci ne bi rekel nič, kot pa to.

Po eni strani pa je to velika ironija. Nekomu hočeš povedati, da ti pomeni veliko in da ga imaš rad… Potem pa raje uporabiš neko tujo frazo, ker ni tako močna in jo lažje izrečeš. Resnično ti ta oseba veliko pomeni… Po mojem mnenju ravno s takim dejanjem demantiraš svojo “ljubezen”…

Ali pa si preprosto preotročji in še nisi sposoben ljubiti… da, nekoga LJUBITI ali pa preprosto imeti RAD!

  • Share/Bookmark

Morje – propaganda bivše Juge

9.02.2008

Danes bom napisal nekaj mojih najnovejših opažanj v zvezi z totalitarnim režimom prejšnje države, Jugoslavije. Ne bom uporabljal besednih zvezd, kot je na primer komunistična propaganda in podobno, saj je beseda komunizem&co. najbolj zlorabljena beseda slovenske desničarske politike. Vsak levičar je po njihovo proklet komunist, ki želi Slovenijo vrniti v diktaturo. Pa kaj še… Diktatura prejšnjega sistema je imela bolj malo opraviti s samim komunizmom oz. socializmom.

Ok, sem se oddaljil od današnje teme. Kljub temu da Jugoslavija ni bila ravno tako totalitarna kot SSSR, je vseeno imela nekaj propagande in vedno bolj sem prepričan, da je ta vključevala tudi pogled na morje.

Že kot mali otrok sem se spraševal, zakaj večina (zagotovo več kot 50%) Slovencev vidi glavni letni oddih v sproščanju na (hrvaškem) morju. Pa ne samo Slovenci, saj so Hrvati, Srbi, Bosanci, Črnogorci in Makedonci podobni. Ko vidimo morje, je prva asociacija dopust in s tem posledično plavanje. Ljudje me dobesedno ne razumejo, ko izvejo, da mi je morje samo še en del narave in s tem nič posebnega v primerjavi z npr. gozdom. Čudijo se. Seveda je to tudi mene pripeljalo do podobnih čudenj, kako to, da imamo to “morsko ljubezen” tako trdo vsidrano v vsebi. Predvsem naši starši – jugo generacija. Stari starši in mladi načeloma manj, a vseeno v preogromnem odstotku.

Nekaj časa sem delal na sebi in o tem intenzivneje razmišljal – da bi naj morje jemal kot vsak drugi zemeljski “ekosistem”. Posledično sem izgubil globja čustva do njega, ni nič več kot sosednji hrib. Plavanje mi tudi ni posebno všeč. Se mi zdi, da s tem, ko sem se znebil prirojenih morskih predsodkov, sem lahko začel bolj racionalno uvrščat morske aktivnosti v moj ljubiteljski seznam aktivnost. Ugotovitve sem že nakazoval – povprečje. Dopust v gorah ali dopust na morju – vseeno. Znebil sem se tudi te čudne “potrebe” po plavanju, ko zagledaš morje. Saj tudi ob pogledu na hrib ne dobimo potrebe po hribolazništvu (no, vsaj ne tako pogosto kot pri plavanju v morju).

Po koncu analiziranja opažanj je sledil korak iskanja vzrokov. Ne bom trdil, da je edini, ampak zagotovo omembe vreden – čaščenje morja so nam zagotovo vcepili tudi v bivši Jugi. Tudi čas države se je ujemal z začetkom pojava dopustov (širše po 2. sv. vojni). V SFRJ se je seveda močno častil delavec, tisti, ki drži državo pokonci. Znoj in trud sta bila sveta. Posledično je prišla za vse solidna plača, a delavec potrebuje tudi dopust+vzpodbudo, da bo produktiven tudi ob vrnitvi. A ni bilo idealno to zdržiti?

Menim, da je država globinsko in prikrito vcepljala filozofijo, da so ljudje enačili letni dopust na morju z enim izmed najvišjih ciljev v aktivnih letih ter s tem seveda prejeli posebno potrditev za svoj trud, ki so ga opravili čez leto. Morje je bila posebna nagrada in vsak je MORAL biti zanjo hvaležen. Razvada pa kaj kmalu postane navada in s tem vcepljena v globjo podzavest. Vrednosti sistem je bil spremenjen.

Običajno meni težko kdo vcepi kaka “splošna” prepričanja, saj so me venomer učili, naj mislim s svojo glavo. Ob razmišljanju na morsko tematiko sem potrditev zgornje teze dobil v spominih mojih otroških dopustniških dni. Vsako leto, ko smo šli na morje, mi namreč ni bilo najbolj všeč samo bivanje ob vodi, ampak POT, tja in nazaj. Svoji filozofiji pa seveda sledim. Od dopustniške osamosvojitve naprej še nikoli nisem zašel na dopust na morje. ;)

  • Share/Bookmark

ah, pa ti “prijatelji”

26.01.2008

Od mojega cimra sem že nekajkrat dobil očitek, da v medsebojnih odnosih stvari preveč gledam s svojega zornega kota, zato posledično manj razumem druge ljudi (beri: izgovore). Ker se mi zdi, da tu gre za zanimivo razmišljanje, bom to delil tudi na svojem blogu.

Zavedam se, da mi je moja mama vcepila močan moralen sistem. Skoraj preveč moralnega v nekaterih trenutkih (iz tega izhaja tudi moje vegetarijanstvo in podobne zadeve). Ena izmed najbolj globoko vtisjenih zadev je bilo vsekakor spoštovanje ljudi. Predvsem v tem smislu, da si vsak zasluži mojo pozornost, zaupanje in prvo predpostavko, da je ta oseba dobra. Šele na podlagi kasnejših srečanj bi si naj oblikoval pravo stališče. V osnovi se tega koncepta dokaj držim… nikoli nisem preveč diskriminatoren, da takega prijatelja/prijateljice ne bi imel. Prav nezaslišano se mi pa zdi obnašanje nekaterih, ko so jim drugi ljudje prav ogabni in celo se zraven pačijo, da bodo bruhali?!(#&$#$ ? Kot konkreten primer bi lahko navedel, da se ti spove tebi totalno antipatična punca, da si ji všeč… Veliko ljudi bi jo preprosto odjebalo… Čeprav ji v faco tega ne povedo, se pa čuti, da jim je bližina takih ljudi odveč (kot da bi okoli letal komar)… HALO?!?!?!?

Logično je seveda, četudi ne postavljam posebnih norm, da si si običajno prijatelj z ljudmi, ki so ti po duši sorodni (na takšen ali drugačen način)… Četudi se trudiš z drugačnimi, prej ko slej se stvari avtomatsko odvijejo tako, da podobni poli pristanejo skupaj.

Večini je prijateljstvo (pa naj bo starševsko, stereotipno, medgeneracijsko, ljubezensko,…) ena izmed najbolj cenjenih stvari, ki obstajajo. Sam nisem izjema. Zato sem pripravljen v to vložiti kar nekaj truda (saj veste, samo od sebe ne pride nič). Trud in odrekanje kažeta, da nam je do osebe nekaj več, da nam nekaj pomeni in smo radi v njeni družbi.

Zadnje čase pa sem doživel kar nekaj hladnih tušev, ko so si znanci (zanalašč ne uporabljam besede prijatelji) ob mojih vabilih izmislili 1000 in en razlog, zakaj ne morejo kam (pr)iti, ali pa se sploh niso odzvali (!!!). Iz čistega dostojanstva in spoštovanja se mi zdi, da si druga oseba zasluži vsaj spodoben (torej resničen) odgovor. Ker če nam sočlovek ne pomeni dovolj, da bi si zaslužil našo pozornost, mu to lahko vsaj povemo. Druga stvar pa je seveda, koliko smo pripravljeni za nekoga tudi storiti. Težko me bo nekdo prepričal, da sem mu izredno zanimiva osebnost (in prijatelj), če si v letu in pol ni mogel vzeti zame niti ure časa za pijačo ali sprehod (in ne, ni doma na drugem koncu sveta, ampak v SLO :) ), ko mu pa to omenim, pa mora iti spat. Težko me bo prepričala soseda, da ji pomenim več kot ščurek, ki ga pohodi, če si v pol leta ne vzame 10 min in se sprehodi 50m, da bi rekla zdravo. Težko me bo prepričal prijatelj, da to hoče biti še naprej, če se zmeniva za kosilo, ko ga pa čakam pod stanovanjem, se na moje klice več ne odziva. Težko me bo prepričala znanka, da je odprta in strpna oseba, če ji že desetič ni priti 100m stran od doma na eno pijačo. Že iz vljudnosti, bi me taki lahko vsaj poslali v ku***.

Višek pa je, da bi ti recimo punca (ki ti je prej rekla, da si ji sanjski fant) sporočila, da te ne more obiskati (ne samo 1x, na splošno), ker ji ne dovoli oče (stari smo 23 v tem dogodku :) ). Tako dejanje jasno kaže, da vrednostna sistema takih dveh ljudi ne greta skupaj, kajti meni -kot odrasli osebnosti- mnenje mojih staršev ne pretehta (prave) ljubezni, ne more in nikoli ne bo. Bodoča žena/mož mora biti “bog”, drugače je tako brezveze, da mu posvetiš predanost, zvestobo in ti. “ljubezen”.

Včasih še nisem verjel, da so taka “ponižanja” lahko tako obremenjujoča za posameznika, zato nisem še nobene osebe nikoli pošiljal v k**** in z njo prekinjal stike (niti ne bi šlo to v mojo filozofijo). Letos pa sem sklenil, da se tako poniževal (torej prezpogojno imel rad) ne bom več… Kdor ne bo imel 5 minut na leto, da mi reče zdravo v živo in me ne objame, si ne zasluži moje pozornosti. Hvala lepa. In zbogom.

Se oproščam vsem, ki jih bom s tem prizadel… Ampak žalost raje pretvorim v jezo in rečem idite taki v kurac.

  • Share/Bookmark

Samomor

22.11.2007

Moram priznati, da čakam dan, ko bo tudi samomor postal skomercializiran… saj danes je že tako vse. Tale članek nastaja na podlagi današnje zgodbe.

Samomor – vedno delikatna tema. Če pogledate tale seznam, vidite – vsaj po Wikipedii -, da je Slovenija na 5. mestu svetovnega merila. Smo samo za Litvo, Belorusijo, Rusijo in Kazahstanom. Recimo, v Makedoniji, kjer je standard nekajkrat nižji, imajo 4x nižjo stopnjo samomorov kot pri nas. Morda tole dokazuje mojo tezo, da na vzhodu pijejo iz obupa, na Balkanu (mi smo tokrat izvzeti) pa iz veselja.

V glavnem, tragedija. Po drugi strani je tudi zanimivo opaziti, da je Tajska – kot budistična država – šele 73. mestu. Na prvih mestih izrazito prednjačijo krščanske države. Ima vera kaj povezave s samomorom?

Danes nočem govoriti morda o bolj opravičljivih vrstah samomora (recimo evtanazija), ampak o – po mojem mnenju – neupravičenih; sem štejem samomori zaradi ljubezenskih stvari, nezadovoljstva zaradi svojega življenja (osamljenost,…) itd. Včeraj sem govoril o egoizmu – kako smo vsi egoisti. A nekaj je opravičljivi egoizem – koristen za samo preživetje osebka, drugi pa neupravičen/nezaželen. Torej, da na tem svetu vidiš samo sebe.

Imel sem že nekaj stikov z depresivno naravnanimi osebami, ki na tem svetu vidijo samo sebe. Tako stanje je daleč od samovšečnosti, saj prednjači samoslabšalno obnašanje – torej, oni so najslabši v vsem, osamljeni, kljub temu, da vse gre na “jaz”. Običajno vidijo v veselih ljudeh hudiče, v tistih, ki jim pa hočejo pomagati, pa največje hinavce. Seveda gledajo na vse to samo iz sebe – kako je njim hudo (zakaj že?!), kako ne morejo ničesar doseči itd. Na svetu je polno dokazov in primerov, da je to napačno mišlenje – vse se da doseči, vključno s prijatelji in srečo – le truditi se je treba. In zdi se mi, da slednjega takim ljudem primanjkuje… so izrazito pasivni – sedijo, se smilijo samemu sebi, objokujejo sebe v tem krutem svetu…Bolje, da niti ne naštevam. Razni mamini sinki in očetove punčke so takim stvarem še posebej podvrženi – če se niso nikoli postavljali zase, zakaj bi se v prihodnje?!

Tudi, če so sami zlobni, grdih misli, zakaj predpostavljajo, da smo drugi tudi takšni? Pomagati takim osebam je skoraj nemogoče. Težko jih je vpeljati v našo igro, običajno moramo mi iti v njihovo, kjer se samo sučemo v začaranem krogu. Včasih resnično pogrešam v ljudeh duhovno moč, ne samo navidezne. Spomnim se prejšnjega večera zunaj, kjer sem opazoval neke “frajerje” – nabildani tipi, navidezno samovšečni itd. Ko so do njih prišle njihove punce, so se prelevili v neke kužke, ki se niso znali brzdat, ko so zagledali keks. Mogoče to zdaj ni najboljša primerjava, a hotel sem poudariti, da je psiha ljudi dosti bolj otročja kot samo telo.

Če sem na koncu ciničen – mogoče pa ni tako slabo, če je samomorov veliko – se vsaj družba očisti neuravnoteženih ljudi – čeprav ti v svojo pogubo vedno potegnejo še koga.

Ah, ljudje, ne jokat, gremo se smejat in objemat – zato smo pa tu, a ne?

English version: not available

  • Share/Bookmark

Človeška psiha

21.11.2007

Danes sem objavil na forumu eno zgodbico. Odzivi so sicer bili običajno v obliki smeha, ampak sem vse primere vzel iz moje okolice – iz mojega opazovanje ljudi, kako se obnašajo, kako reagirajo, kako se izživlajo itd. Zato bi jo zdaj rad malo pokomentiral.

Strinjam se z Sartrom (mislim, da je bil on, da), ki je trdil, da smo pekel ljudje drug drugemu. Zagotovo se mučimo bolj s svojo prisotnostjo, kot bi se sicer. Eden izmed najbolj banalnih primerov je smrt človeka. Zaradi koga nam je hudo? Zaradi mrtveca? Ne, zaradi nas samih.

No, preden se zapletem, naj dodam, da sem – v primerjavi z večino – zelo naravosloven. Kako bi bolje rekel – občudujoče naravosloven. Torej da družboslovje na trenutke kar malo zanemarjam in podcenjujem. Razlog je preprost – ker se mi zdi, da je praktično tudi družba samo del narave. Kako se obnašamo, je del nas samih, del našega bita, narave. Že veliko debat sem peljal na to temo, veliko ljudi se z menoj ni strinjalo, ampak nisem še srečal človeka, ki bi mi znal na res prepričljivi način potrditi zakon družboslovja. Zakaj to pravim, boste videli spodaj.

Veliko dokazov je, da so naši odnosi pogojeni z genetiko. Recimo; partnerja si izbiramo na podlagi vonja (feromoni). Hecno za nas je, seveda, da se tega najbolj ne zavedamo. Zato menim, da je vsak izmed nas dokaj pogojen z neko določeno lastnostjo, kako se bo v družbi obnašal, v kakšnem položaju bo (enakovrednosti narava, seveda, ne pozna). Sicer se da veliko narediti s samorazvojem (umiritev temperamenta, na primer), a bi upal trditi, da je osnovna drža dana v zibelko ali pa morda naučena v zgodnji mladosti.

Na podlagi zgodbice vidimo, da se naše osebe obnašajo zelo predvidljivo, podrejeno – nadrejeno. Žena se prav izživlja nad možem, ga ponižuje – s tem dobiva občutek moči, občutek priznanja, samozadostnosti, ki ga prav vsak izmed nas potrebuje za uspešno življenje na tem svetu. Ker pa je nad možen izvajan taki teror, ga tudi z enakim načinom odvaja od sebe – na psa. Morda bo zdaj kdo trdil, kdo pa je nad ženo… Ima strahospoštovanje do cerkve, javnosti. Kristjanka ravno ni.

V glavnem, pisal sem karikaturo družbe. Drug drugega imamo za zadovoljevanje naših osnovnih potreb, za izživljanje, dostikrat smo pravi mazohisti. Vse gre ven iz nas, vse obstaja ZARADI nas, mi smo EGOISTI. Seveda v družbi veljajo druge norme, človek je dober, če je neegoist, če se razdaja,… Ampak tega narava NE pozna. Zato sem prepričan, da je veliko ljudi zmedenih, osamljenih, depresivnih, ker si zaradi morale/etike ustvarja idealno podobo (nenaravno), kakšni bi morali biti, a tega seveda ne dosežejo. Zato sami sebe ponižujejo, se pustijo poniževati, dostojanstva ni, in najpomembneje – s(m)o hinavci. Jaz sem hinavec, ti si pa tudi! Ti si egoist, ti si mazohist, ti si prasec.

Jaz sem vse to, ker izkoriščam, ponižujem, izražam nasilje nad mojimi tekmeci, govorim v prvi osebi… in tudi zaradi tega imam prijatelje, bom imel ženo in bom žalosten na pogrebu.

A kljub temu strmim k temu, da bi vsak izmed nas imel dostojanstvo, bi razmišljal in bil sočuten. Samo s temi tremi preprostimi stvarmi, bi svet spremenili za 99,9%.

English version: not available

  • Share/Bookmark