Azorček

VPIS na fakultete 2010

1.04.2010

Danes so znani rezultati prvih vpisnih prijav na slovenskih univerzah/fakultetah. Določeni podatki so dokaj zanimivi…

Pa poglejmo najprej, kateri so deficitarni poklici (vir: zavod za zaposlovanje):

  • informatiki,
  • inženirji (elektro, gradbeništvo, strojno, računalniško),
  • zdravniki,
  • farmacevti.

Še nekaj suficitarnih poklicev:

  • prevajalci,
  • uradniki,
  • ekonomisti,
  • antropologi, sociologi, filozofi,
  • ponekod še pravniki, politologi, učitelji (predvsem razredni pouk).

Ob teh informacijah je še bolj zanimivo pogledati, kakšen je vpis na slovenske fakultete (prijavljenih/mest na voljo):

  • RAČ/INF UNI LJ – 185/180 = 103 %
  • RAČ/INF UNI MB – 90/100 = 90 %
  • ELEKTRO UNI LJ – 183/300 = 61 %
  • ELEKTRO UNI MB – 37/100 = 37%
  • GRADB UNI LJ – 131/160 = 82 %
  • STROJ UNI LJ – 210/300 = 70 %
  • STROJ UNI MB – 65 / 120 = 54 %
  • MED LJ – 422/200 = 211 %
  • MED MB – 174/86 = 202 %
  • FARM LJ – 205/160 = 128 %
  • FIZIKA UNI LJ – 89/120 = 74 %
  • EKON UNI LJ – 641/600 = 107 %
  • ANGLISTIKA, FF, UNI LJ – 108/50 = 216 %
  • ANTROP, FF, UNI LJ – 44/50 = 88 %
  • SOC KULTURE, FF, UNI LJ – 45/40 = 113 %
  • PRAVO, UNI LJ – 510/380 = 134 %
  • POLITOLOGIJA, UNI LJ – 117/100 = 117%
  • VETERINA UNI LJ = 157/60 = 262 %

Hja, tudi po temle vpisu sodeč, se ne bodo pri nas razmere nič kaj hitro spremenile. Saj se strinjam, da se je pri odločitvi za bodoč poklic potrebno ozirati tudi na želje, ampak na talent in neko zdravo pamet pa tudi ne bi bilo slabo pozabiti. Recimo veterina, že zdaj je preveč veterinarjev in zdaj…vsak, ki ima rad živali, se bo vpisal na VF?

Mislim, da če želi Slovenija nekoč postati bolj uspešna, bo potrebovala drugačno razporeditev kadrov. Naj se sliši kruto, a potrebujemo več ljudi, ki bodo proizvajali, ne pa samo govorili, oglaševali in prodajali.

  • Share/Bookmark

klinično delo

25.03.2010

Tale članek objavljam zaradi določenih razlogov, ki jih lahko najdemo vsak dan okoli nas. Slišim polno pritoževanja, kako je svet krut, kako smo bogi in podobno. Čeprav ni nič narobe, lačni nismo, streho nad glavo imamo, tudi smrtna bolezen nas ne daje… A zadovoljni nismo, kako to?

Smo končno v 4. letniku veterine začeli delati malo bolj klinično. Prejšnji teden sem bil zadolžen za konjski oddelek (seveda kot pomoč veterinarjem). Sva s sošolcem naletela res na izredni teden, v vseh pogledih. Že v prvih treh dneh sva na fakulteti prebila več kot večina cel teden… Pa pojdimo po vrsti…

PONEDELJEK: ob osmih sva se seznanila s pacienti na kliniki ter opravila nekaj kliničnih pregledov. Našemu kroničnemu bolniku Biliju (s kroničnim hepatitisom) sva skozi dan večkrat dala tekočinsko terapijo in posladek – sprehod. Z delom sva zaključila okoli 20.30.

TOREK: borbo sva nadaljevala v torek (6.00), s podobnim delom kot v ponedeljek (oskrba pacientov). Zvečer se je Biliju stanje poslabšalo – okvarjena jetra so močno povečala tlak v sistemskem ožilju, zato smo se odločili, da ga bomo obiskali še tekom noči. Torek se je zaključil okoli 20h… zaenkrat…

SREDO: nočne načrte (kontrola Bilija) je prekrižal klic veterinarja mentorja, ob 0.00 sva s sošolcem že bila nazaj na klinikah ter pomagala pri sprejemu kobile in njenega 5 dni starega žrebička – Kimija. Lastniki so naredili veliko napako, dečko je pil kolostrum prepozno ter tako verjetno fasal pljučnico, artritis, septikemijo. Sklepali smo še, da bo ob naši pomoči prišlo do reperfuzijske bolezni (možganske težave). Lastniki so se vseeno odločili za zdravljenje, vsaj za prvih 24 ur, potem pa bo že tako jasno, kaj in kako. A prognoza je bila slaba…

Do 3.00 smo Kimi-ju nudili najnujnejšo oskrbo, ter ga skušali čim bolj “zalivati” z mlekom matere. S sošolcem sva pri njemu ostala celo noč ter ga do jutra že spravila na noge. Na spodnji sliki v iskanju seskov:

Ob 6.00 sva nadaljevala z oskbro ostalih pacientov, a se vsako uro vračala k žrebičku. Krvna slika ni kazala nič dobrega (hipoproteinemija). Ob 11.00 sva naprosila prijazni sošolki, da sta naju popoldne nadomeščali – tako sva si lahko privoščila kratek spanec. Res kratek (2h).

Ob 16.30 naju je mentor že klical nazaj – prisostvovali smo pri operaciji breje kobile z torzijo maternice. Brejost bi morala trajati še vsaj mesec dni, a življenje matere je seveda pomembnejše. Sledila je operacija, izvlek plodu (ta je bil že mrtev kar nekaj dni), ter fiksacija in šivanje maternice.

Med operacijo so nas klicale sošolke, da se je Kimiju-ju stanje poslabšalo. Ob prihodu (18.00) je žrebiček bil zelo slaboten, stat ni mogel več, kazal je nevrološke motnje (kot smo sklepali na začetku). Na žalost vseh prisotnih je žrebiček v 5min poginil, veterinar je lahko še samo potrdil smrt. Truplo smo nato nastavili poleg matere, da bi ta počasi spoznala žalostno novico…

A časa za žalost ni bilo, oskrba pacientov je potekala naprej (predvsem Bili). Delo sva zaključila okoli 21h, a smo se dogovorili, da ponoči preverimo Kimi-jevo mamo, saj je še vedno blago krvavela iz vagine – stanje bi se lahko hitro poslabšalo.

ČETRTEK: 0.00 – nočni pregled, kobila OK.

Zjutraj (6.00) smo truplo odstranili iz boksa ter opazovali žalostno mamo… Nadaljevali z oskrbo pacientov, vzeli kri Biliju za ponovno analizo. Vse skupaj končala ob 10.00. Mentor nama je dal najprej prost dan, a že čez 15 min se je vse obrnilo. Izpirat smo šli maternico kobili s torzijo maternice. Revica še je vedno močno krvavela, naši napori za ustavitev krvi (oksitocin) pa so ji povzročali močne bolečine.

Ob 13.00 smo se vrnili k Biliju, ga sprehodili, tekočinsko oskrbeli in razpravljali o krvih rezultatih – ti niso bili vzpodbudni. Še vedno kažejo na močno okvaro jeter, sum tudi na akutno infekcijo. Po Biliju sva dodatno tekočinsko skrbela za kobilo s krvavečo maternico.

Med 15h in 17h sva si končnole privoščila kosilo. A se po malo martinčkanja na soncu vrnila v hlev, počistila bokse vsem pacientom, še posebej oskbela Bilija ter naredila še milijon drugih stvari (te dni je na kliniki dokaj alarmantno). Klinični pregled Bilija spet ni bil pozitiven, konj je bil napet, peristaltika upočasnjena – kar je pomenilo, da bo treba zopet narediti nočni obisk.

Ura se je bližala 21h, ko sva se odločila za odhod. A opazila krvavitev na nogi mlade kobile, ki je nosila opornico. Boga reva se je nekoč porezala, veterinarji pa so ji po oskrbi namestili opornico. Očitno pa se je med sponke ujela koža – ta se je dobesedno razcefrala in živalca je začela krvaveti iz treh različnih ran. Čeprav bi jih lahko pustila odprte, sva se vseeno odločila za impoviziran povoj (praktično sva ga naredila prvič v praksi, jutri pa bova videla, kako dobro sva znala teorijo prenest v prakso)… Domov prišel 21.45.

PETEK:

V petek sva od 6.00 do 14.00 oskrbela večino pacientov, zraven pa še naredila en rektalni pregled in sondiranje (skozi nos v želodec).

Od 18h pa spet naprej delo na Biliju. Skoraj smo spregledali, da se mu je peristaltika zelo upočasnila. Uh, potrebno  bo nočno preverjanje. Večer se je končal ob 21h.

SOBOTA:

0.00 – Bilija smo slišali že od vrat, dihal je zelo hitro, bil slaboten in v res bogem stanju. Poklicali smo veterinarja ter lastnika. Ker se je Bili v tistem času že sesedel in ni kazal veliko življenjske energije, se je lastnik odločil, da prekine Bilijevo že mesečno trpljenje na kliniki.

V soboto zjutraj sva pogledala še mamo, ki je ostala brez žrebička, a je bila brez posebnosti.

Prav smešno se mi zdi, kako fejst se obremenjujemo zaradi malenkosti. Teden na kliniki mi je pokazal, da so v življenju še pomembnejše stvari in da je večina od nas lahko prav hvaležna življenju, ki ga živimo. Kdor ne verjame, naj nas obišče – prav kmalu bo začutil stisko pacientov in njihovih lastnikov, ki vsak dan trepetajo, ali ni večerni sprehod njihov zadnji…

  • Share/Bookmark

To je to :)

13.03.2010

Tako, pa smo dočakali konec štetja. Nič posebnega, a veste?!

Malo sem se testiral, kot to rad počnem. Saj veste, kaj pravijo, da je večina naših želja hipnih, nimajo neke osnove, če pa počakamo dovolj dolgo, tako ali tako minejo. Ob tem pa prihranimo :) Ok, sem si rekel, sprobajmo.

Pred 103 dnevi in še malo več sem dobil idejo, da bi se naročil na revijo New Scientist – ena izmed redkih znanstvenih revij, ki se jo da kupiti v trafiki, na primer. Pa saj sem vedel, da nimam veliko časa brati, a vseeno… trma in potreba po nakupovanju naredi svoje :) Ampak nisem takoj planil po njej, 103€ so kar veliko. Ok, pa počakajmo malo, sem si rekel – na stran bom dal 1€/dan in če bom po 103 dneh še kar želel revijo (ter da bo pujs cel), si jo bom kupil.

Vas zanima rezultat – hja, pujs ni bil dolgo cel. Za teh 100€ sem si že kmalu kupil nov telefon ter nekaj kart za koncert. Revija je že pozabljena (je tako nimam časa brati) :)

S tem odštevanjem sem res malo pretiraval – ponazoriti sem pa hotel današnje medije, ki prodajajo luft. Torej, vseskozi imajo neke afere, senzacije, slavne osebnosti… Ampak večina, kar napišejo, je blef. Mi pa temu veselo sledimo…kot ste tudi mojemu odštevanju. Nasvet: vrzite žurnale stran, ugasnite TV ob 18h, pa pojdite raje na sprehod ali pa za trenutek zadremajte na avtobusu ter kakšno recite s sosedom. Bo dosti bolj blagodejno za zdravje… in počutje. Amen.

  • Share/Bookmark

Še 1 dan

11.03.2010

3,2,1… Jap, še malo :)

  • Share/Bookmark

Še 6 dni

6.03.2010

Danes sva si z Azorjem privoščila en snežno-gozdni sprehod. Se počasi zima poslavlja, zato je treba izkoristiti še zadnje trenutke. Še en utrinek :)

  • Share/Bookmark

Še 18 dni

22.02.2010

Dobri so, ni kaj :)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Še 20 dni – pasja procesija

20.02.2010

Uh, samo še 20 dni, dnevi hitro bežijo mimo…

V njih pa zadnje čase na veliko poslušamo o pasji “problematiki”. Pa jaz ji ne bi rekel problematiki, vsaj zakonsko je to eno izmed dobro urejenih področij; kako skrbeti za žival. Bolj se mi zdi, da vsi ljudje, ki govorijo o tem, predstavljajo eno veliko (cirkuško) pasjo procesijo.

Včeraj sem v lokalnem časopisu zagledal velik oglas občinskega inšpektorata, kako bo striktno kaznoval proste pse, ki se po možnosti še otrebijo za bližnji grm. Poleg tega z naslovnic časopisov vseskozi gledajo krvoločne zverine (očitno se prav potrudijo izbrati čim bolj “grozljivo” sliko).

Nikogar pa še nisem zasledil, ki bi izpostavil tudi pse. Vsak teden se prebere, da je lastnik kaznovan zaradi iztrebkov/ugriza/pobeglega psa – torej to, kar moti človeka. Nikoli pa še nisem slišal/videl, da bi inšpektor koga kaznoval zaradi neustrezne skrbi za živali, za mučenje, za spolno zlorabo itd. Prepričan sem, da je teh zadnjih primerov dosti več kot pa iztrebkov na sosedovi zelenici. Pa se kdo pritožuje? Je kje na televiziji? Ah, to nobenega ne briga, če krava preživi celo življenje na 1m dolgi verigi, ali pa pes v neki vlažni kleti (s slabo hrano in v meso tesno verigo). Saj primerov že vem toliko, da bi lahko napisal knjigo.

Na ozaveščenost lastnikov živali je treba trkat obojestransko; s strani naše varnosti, ne sme se pa pozabiti tudi na živali in njihovo dostojno življenje. In šele takrat se bo začelo stanje malenkost  izboljševati.

Ampak očitno še vedno nismo preboleli dokazov znanstvenikov, da Zemlja ni središče sveta. Ah ja, saj to ne velja več, po novem je središče sveta nekaj drugega – naša debela rit.

  • Share/Bookmark

Še 34 dni

6.02.2010

Da, malo zadnje čase zanemarjam tale blog. Ugane kdo razlog? Ne, ne skriva se v ženskah in pijači :)

1. Brez skrbi, še vedno štejem dni.

2. Brez skrbi, ne bom se ubil, ko odštejem do konca.

  • Share/Bookmark

Še 96 dni

7.12.2009

Danes se malo slabše počutim… to je tista slabost, ki prihaja, včasih počasi, danes pa iznenada… Že čutim bolečine pod rameni, kosti tudi pojejo svojo pesmico, pljuča pa veselo pikajo okoli, da mora zrak, obogaten z vsemi vrstami klic, vsake toliko časa zapustiti telo z izredno hitrostjo.

Čutim na mehurju, da sem fasal H1N1. Bog me kaznuje, ker nisem poslušal vseh gospodov in gospodičen, ki vedo, kaj je dobro zame… Nisem se cepil namreč. Joj, me joj, kruta usoda me čaka. Verjetno bi bil pekel pravi raj proti temu, kaj me čaka v prihodnjih dneh. Strički in tetike virusi se že veselo pritrjujejo na celice mojega respiratornega trakta, elegantno zlezejo vanje in uporabijo njihovo DNK za kreacijo svoje. Potem po še hitrejšem postopku zapustijo gostiteljico in oddidejo novi celični žrtvi naproti.

Organizem se prične braniti, a prepozno. Virusov je toliko, da jim obrambne celice ne uspo konkurirat. Makrofagno požiranje je kot pitje morja, nikoli ga ne zmanjka. V pljučih je vedno več vode, dihanje poteka stežka. Vse boli, mišice, sklepi, komaj gledam, vročina leti v nebo. Ne obeta se nič dobrega. Življenje je res kratko, jaz pa sem ga izgubil s tem, da sem se učil in ponavljal v glavi, katerega leta se je rodil ne-vem-kdo-že-kreten-iz-zgodovine. Bi raje ležal na plaži, gledal v modro nebo (ter modre kopalke) in mrmral pesem valov.

Sem že priklopljen na respirator… Bije mi zadnja ura. Hja, težko kaj v njej naredim. Že vem, grem na kurbe – kaznovan sem tako ali tako za 3 življenja naprej. Uh, nimam dnarja, si jih ne morem privoščit. Katastrofa. Tudi moje zdravljenje ne bo zastonj. Še moji (mrzli) vnuki me bodo kleli, ko bodo odplačevali bolnišnično oskrbo in pogreb. Naj me pa v jarek vržejo. Aja, ne bo šlo – okolja se ne sme več onesnaževati!

  • Share/Bookmark

Še 103 dnevi

30.11.2009

Ah, zdajle se peljem v klavnico. Mogoče bom tokrat na vrsti kar sam… No, mogoče pa ne – upam, da vzdržim še vsaj 103 dni :)
Včeraj sem pa dobil še zadnja dokaza, zakaj je tole cepljenje za novo gripo res larifari:
1. Prebral sem senzacionalistični napis, da je za novo gripo umrl moški. Spodaj, v navadnem besedilu, je pisalo, da je imel hudo bakterijsko pljučnico in sepso. Meni se to zdita vzroka smrti in ne gripa.
2. Na leto zaradi navadne gripe v Sloveniji umre med 200 in 1000 ljudi. Zaradi nove za zdaj štirje (pa še ti so vsi pod vprašajem). Vidite?

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »