Azorček

Danes sem objavil na forumu eno zgodbico. Odzivi so sicer bili običajno v obliki smeha, ampak sem vse primere vzel iz moje okolice – iz mojega opazovanje ljudi, kako se obnašajo, kako reagirajo, kako se izživlajo itd. Zato bi jo zdaj rad malo pokomentiral.

Strinjam se z Sartrom (mislim, da je bil on, da), ki je trdil, da smo pekel ljudje drug drugemu. Zagotovo se mučimo bolj s svojo prisotnostjo, kot bi se sicer. Eden izmed najbolj banalnih primerov je smrt človeka. Zaradi koga nam je hudo? Zaradi mrtveca? Ne, zaradi nas samih.

No, preden se zapletem, naj dodam, da sem – v primerjavi z večino – zelo naravosloven. Kako bi bolje rekel – občudujoče naravosloven. Torej da družboslovje na trenutke kar malo zanemarjam in podcenjujem. Razlog je preprost – ker se mi zdi, da je praktično tudi družba samo del narave. Kako se obnašamo, je del nas samih, del našega bita, narave. Že veliko debat sem peljal na to temo, veliko ljudi se z menoj ni strinjalo, ampak nisem še srečal človeka, ki bi mi znal na res prepričljivi način potrditi zakon družboslovja. Zakaj to pravim, boste videli spodaj.

Veliko dokazov je, da so naši odnosi pogojeni z genetiko. Recimo; partnerja si izbiramo na podlagi vonja (feromoni). Hecno za nas je, seveda, da se tega najbolj ne zavedamo. Zato menim, da je vsak izmed nas dokaj pogojen z neko določeno lastnostjo, kako se bo v družbi obnašal, v kakšnem položaju bo (enakovrednosti narava, seveda, ne pozna). Sicer se da veliko narediti s samorazvojem (umiritev temperamenta, na primer), a bi upal trditi, da je osnovna drža dana v zibelko ali pa morda naučena v zgodnji mladosti.

Na podlagi zgodbice vidimo, da se naše osebe obnašajo zelo predvidljivo, podrejeno – nadrejeno. Žena se prav izživlja nad možem, ga ponižuje – s tem dobiva občutek moči, občutek priznanja, samozadostnosti, ki ga prav vsak izmed nas potrebuje za uspešno življenje na tem svetu. Ker pa je nad možen izvajan taki teror, ga tudi z enakim načinom odvaja od sebe – na psa. Morda bo zdaj kdo trdil, kdo pa je nad ženo… Ima strahospoštovanje do cerkve, javnosti. Kristjanka ravno ni.

V glavnem, pisal sem karikaturo družbe. Drug drugega imamo za zadovoljevanje naših osnovnih potreb, za izživljanje, dostikrat smo pravi mazohisti. Vse gre ven iz nas, vse obstaja ZARADI nas, mi smo EGOISTI. Seveda v družbi veljajo druge norme, človek je dober, če je neegoist, če se razdaja,… Ampak tega narava NE pozna. Zato sem prepričan, da je veliko ljudi zmedenih, osamljenih, depresivnih, ker si zaradi morale/etike ustvarja idealno podobo (nenaravno), kakšni bi morali biti, a tega seveda ne dosežejo. Zato sami sebe ponižujejo, se pustijo poniževati, dostojanstva ni, in najpomembneje – s(m)o hinavci. Jaz sem hinavec, ti si pa tudi! Ti si egoist, ti si mazohist, ti si prasec.

Jaz sem vse to, ker izkoriščam, ponižujem, izražam nasilje nad mojimi tekmeci, govorim v prvi osebi… in tudi zaradi tega imam prijatelje, bom imel ženo in bom žalosten na pogrebu.

A kljub temu strmim k temu, da bi vsak izmed nas imel dostojanstvo, bi razmišljal in bil sočuten. Samo s temi tremi preprostimi stvarmi, bi svet spremenili za 99,9%.

—

English version: not available