Azorček

Debatni petki

25.11.2007

Zdravo.

Zadnje čase aktivno delamo na ”konjiških debatnih petkih”, ki bodo potekali 30.11., 7.12., 14.12. in 21.12. Tam bomo obdelali aktualna vprašanja z mladostniškega vidika. Vzdušje bo sproščeno, saj se bomo srečali v mali skupini – skupaj na pijači v konjiškem MC-ju.

Ta petek, 30.11., bomo govorili o nestrpnosti in o odnosu mladih do nje. Pričakujemo gospo Majdo Potrata (potrjena udeležba), g. Hanžka (bivši varuh človekovih pravic), g. Jožeta Horvata Muca (predsednika Romov) in g. Tapiwo Chapa.

Upam, da se nam pridružiš 30.11., ob 18h, v MC Slovenske Konjice. (Organizator: MF & MC)

English version: not available

  • Share/Bookmark

Samomor

22.11.2007

Moram priznati, da čakam dan, ko bo tudi samomor postal skomercializiran… saj danes je že tako vse. Tale članek nastaja na podlagi današnje zgodbe.

Samomor – vedno delikatna tema. Če pogledate tale seznam, vidite – vsaj po Wikipedii -, da je Slovenija na 5. mestu svetovnega merila. Smo samo za Litvo, Belorusijo, Rusijo in Kazahstanom. Recimo, v Makedoniji, kjer je standard nekajkrat nižji, imajo 4x nižjo stopnjo samomorov kot pri nas. Morda tole dokazuje mojo tezo, da na vzhodu pijejo iz obupa, na Balkanu (mi smo tokrat izvzeti) pa iz veselja.

V glavnem, tragedija. Po drugi strani je tudi zanimivo opaziti, da je Tajska – kot budistična država – šele 73. mestu. Na prvih mestih izrazito prednjačijo krščanske države. Ima vera kaj povezave s samomorom?

Danes nočem govoriti morda o bolj opravičljivih vrstah samomora (recimo evtanazija), ampak o – po mojem mnenju – neupravičenih; sem štejem samomori zaradi ljubezenskih stvari, nezadovoljstva zaradi svojega življenja (osamljenost,…) itd. Včeraj sem govoril o egoizmu – kako smo vsi egoisti. A nekaj je opravičljivi egoizem – koristen za samo preživetje osebka, drugi pa neupravičen/nezaželen. Torej, da na tem svetu vidiš samo sebe.

Imel sem že nekaj stikov z depresivno naravnanimi osebami, ki na tem svetu vidijo samo sebe. Tako stanje je daleč od samovšečnosti, saj prednjači samoslabšalno obnašanje – torej, oni so najslabši v vsem, osamljeni, kljub temu, da vse gre na “jaz”. Običajno vidijo v veselih ljudeh hudiče, v tistih, ki jim pa hočejo pomagati, pa največje hinavce. Seveda gledajo na vse to samo iz sebe – kako je njim hudo (zakaj že?!), kako ne morejo ničesar doseči itd. Na svetu je polno dokazov in primerov, da je to napačno mišlenje – vse se da doseči, vključno s prijatelji in srečo – le truditi se je treba. In zdi se mi, da slednjega takim ljudem primanjkuje… so izrazito pasivni – sedijo, se smilijo samemu sebi, objokujejo sebe v tem krutem svetu…Bolje, da niti ne naštevam. Razni mamini sinki in očetove punčke so takim stvarem še posebej podvrženi – če se niso nikoli postavljali zase, zakaj bi se v prihodnje?!

Tudi, če so sami zlobni, grdih misli, zakaj predpostavljajo, da smo drugi tudi takšni? Pomagati takim osebam je skoraj nemogoče. Težko jih je vpeljati v našo igro, običajno moramo mi iti v njihovo, kjer se samo sučemo v začaranem krogu. Včasih resnično pogrešam v ljudeh duhovno moč, ne samo navidezne. Spomnim se prejšnjega večera zunaj, kjer sem opazoval neke “frajerje” – nabildani tipi, navidezno samovšečni itd. Ko so do njih prišle njihove punce, so se prelevili v neke kužke, ki se niso znali brzdat, ko so zagledali keks. Mogoče to zdaj ni najboljša primerjava, a hotel sem poudariti, da je psiha ljudi dosti bolj otročja kot samo telo.

Če sem na koncu ciničen – mogoče pa ni tako slabo, če je samomorov veliko – se vsaj družba očisti neuravnoteženih ljudi – čeprav ti v svojo pogubo vedno potegnejo še koga.

Ah, ljudje, ne jokat, gremo se smejat in objemat – zato smo pa tu, a ne?

English version: not available

  • Share/Bookmark

Zgodbica 2. :)

22.11.2007

UVOD:

“Ta zgodba je končana!”

NADALJEVANJE:

je rekla in odšla z odra; saj veste, z namenom, da bi pregnala vse tiste gledalce, ki jo prej niso poslušali pozorno. Pa tudi za tiste, ki so prišli poslušati kar tako.

Po petih minutah se je vrnila, ostalo je morda še dvajset odstotkov gledalcev, ki so celi trdi čakali, kaj se bo zgodilo. Na odru se je slekla in se polila z vodo. Ta voda ni bila čisto navadna, bila je posvečena od gospoda Newtona, čigar jabolko še je danes na drevesu. Polivala se je še naslednjih 20 minut in medtem ni spregovorila besede.

Nato je skočila v zrak in se počesala. Zaradi vseh vozlov je izpulila precej las, še več pa kože, tako da ji je tekla kri. A tisti večer tako ali tako ni ničesar čutila. Da bi to dokazala občinstvu, si je odrezala še prst in del uhlja. Jože jo je še vščipnil za bradavičko, ker preprosto tega ni mogel verjeti.

“Res bi to naredila…” se je šušljalo med gledalci.

Ustrelila se je na koncu predstave Samomor za telebane.

English version: not available

  • Share/Bookmark

Človeška psiha

21.11.2007

Danes sem objavil na forumu eno zgodbico. Odzivi so sicer bili običajno v obliki smeha, ampak sem vse primere vzel iz moje okolice – iz mojega opazovanje ljudi, kako se obnašajo, kako reagirajo, kako se izživlajo itd. Zato bi jo zdaj rad malo pokomentiral.

Strinjam se z Sartrom (mislim, da je bil on, da), ki je trdil, da smo pekel ljudje drug drugemu. Zagotovo se mučimo bolj s svojo prisotnostjo, kot bi se sicer. Eden izmed najbolj banalnih primerov je smrt človeka. Zaradi koga nam je hudo? Zaradi mrtveca? Ne, zaradi nas samih.

No, preden se zapletem, naj dodam, da sem – v primerjavi z večino – zelo naravosloven. Kako bi bolje rekel – občudujoče naravosloven. Torej da družboslovje na trenutke kar malo zanemarjam in podcenjujem. Razlog je preprost – ker se mi zdi, da je praktično tudi družba samo del narave. Kako se obnašamo, je del nas samih, del našega bita, narave. Že veliko debat sem peljal na to temo, veliko ljudi se z menoj ni strinjalo, ampak nisem še srečal človeka, ki bi mi znal na res prepričljivi način potrditi zakon družboslovja. Zakaj to pravim, boste videli spodaj.

Veliko dokazov je, da so naši odnosi pogojeni z genetiko. Recimo; partnerja si izbiramo na podlagi vonja (feromoni). Hecno za nas je, seveda, da se tega najbolj ne zavedamo. Zato menim, da je vsak izmed nas dokaj pogojen z neko določeno lastnostjo, kako se bo v družbi obnašal, v kakšnem položaju bo (enakovrednosti narava, seveda, ne pozna). Sicer se da veliko narediti s samorazvojem (umiritev temperamenta, na primer), a bi upal trditi, da je osnovna drža dana v zibelko ali pa morda naučena v zgodnji mladosti.

Na podlagi zgodbice vidimo, da se naše osebe obnašajo zelo predvidljivo, podrejeno – nadrejeno. Žena se prav izživlja nad možem, ga ponižuje – s tem dobiva občutek moči, občutek priznanja, samozadostnosti, ki ga prav vsak izmed nas potrebuje za uspešno življenje na tem svetu. Ker pa je nad možen izvajan taki teror, ga tudi z enakim načinom odvaja od sebe – na psa. Morda bo zdaj kdo trdil, kdo pa je nad ženo… Ima strahospoštovanje do cerkve, javnosti. Kristjanka ravno ni.

V glavnem, pisal sem karikaturo družbe. Drug drugega imamo za zadovoljevanje naših osnovnih potreb, za izživljanje, dostikrat smo pravi mazohisti. Vse gre ven iz nas, vse obstaja ZARADI nas, mi smo EGOISTI. Seveda v družbi veljajo druge norme, človek je dober, če je neegoist, če se razdaja,… Ampak tega narava NE pozna. Zato sem prepričan, da je veliko ljudi zmedenih, osamljenih, depresivnih, ker si zaradi morale/etike ustvarja idealno podobo (nenaravno), kakšni bi morali biti, a tega seveda ne dosežejo. Zato sami sebe ponižujejo, se pustijo poniževati, dostojanstva ni, in najpomembneje – s(m)o hinavci. Jaz sem hinavec, ti si pa tudi! Ti si egoist, ti si mazohist, ti si prasec.

Jaz sem vse to, ker izkoriščam, ponižujem, izražam nasilje nad mojimi tekmeci, govorim v prvi osebi… in tudi zaradi tega imam prijatelje, bom imel ženo in bom žalosten na pogrebu.

A kljub temu strmim k temu, da bi vsak izmed nas imel dostojanstvo, bi razmišljal in bil sočuten. Samo s temi tremi preprostimi stvarmi, bi svet spremenili za 99,9%.

English version: not available

  • Share/Bookmark

Zgodbica

21.11.2007

Še pomnite tistih for, ko nekdo predlaga stavek in vsak napiše svojo zgodbico kot nadaljevanje? Tu je moja, podani stavek pa se skriva v uvodu!

UVOD:
“Pes je ležal pred odprto omaro s čevlji in počasi žvečil moje najljubše rdeče štikle…”

ZAKLJUČEK:

Zakričal sem kot dedek Mraz: “Budalo pasje grdo, mamico ti *****, tak te bom ******, da bo še tvojo pasjo mamo bolelo!!! ?#&#\&/?* ” A naš Piki se ni pretirano oziral, navajen je namreč na moje božične izpade. Pokazal mi je le sredinec (kateri prst je že to pri psu?!) in mirno žvečil naprej. Ampak, tokrat sem se odločil, da se ne vdam. Zato sem storil tisto, kar vedno naredim v težavnih trenutkih.
“Mojca, ljuba moja, pridi, prosim, sem!”
“Kaj je že spet, ti ****** jedno? A ti nisem že stokrat rekla…” A še preden je dokončala stavek, je že opazila, zakaj sem jo klical. Na srečo ima moja ljuba, prijazna in ustrežljiva žena (“Rad te imam, draga!”) neverjetno moč. Pikija je samo pogledala in ta je že panično zbežal pod posteljo.
“In kaj zdaj zijaš vame, tele staro, spucaj to… TAKOJ!!! Jasno?!”
“Da draga,” sem odvrnil.
Hvaležen, da je tisti dan prvič spregovorila z menoj in me celo pogledala, sem začel čistiti in pobirati ostanke čeveljcev moje princeske. V mislih sem medtem seveda besedno obdelal še celo drugo sorodstvo (poleg mame) našega Pikija – tako da če bi moje misli nekdo uslišal (“Ježuš Marija, prosim za odpuščanje!”), bi rod Pikijev zagotovo izumrl.
“Ti pasja mrcina, ki si zdaj?!” sem zakričal ob koncu pospravljanja. “Pridi sem, če upaš! Tak te bom *****, da te še bojo tvoje bolhe zapustile. Ja kaj me zdaj gledaš, ti tele pijano, ***** ti mamico, eh, kaj samo to, naj se **** celi tvoj spisek! Še spisek bi poje*** na koncu! Govno zarukano…”
“Jožaaaaaaaaaa, puj sem!” je odmevalo.
“O, mamica,” sem si mislil. “Spet ne bom dosegel sekundne norme Priti-v-kuhinjo-ko-reče-žena.
“Krava grda,” ko sem prišel. “Ka si pozabo, kak sem ti rekla…”
“Da, draga, oprosti, drugič bom v sekundi…”
“Ti bom dala js sekundo, ko te bom sam za sekundo tak za tvoja kosmata jajca stisnala, da še bo Jožija bolelo!”
“Oprosti!!!”
“Pa je*** ti vse po spisku… Kaj se zdaj oglašaš?! Ko te bom tak ****, da še boš dolgo vedel, da si mi kaj rekel… Pa kaj me zdaj gledaš? Idi pucat naprej!!! Ti kosmato tele!”
“Mmmmmm… Če sm pa že…”
“Pa, *******! Kaj spet klobasaš, ti *****, jeb** ti *****. Ka si defekten, rekla sem ti, da idi pucat… in šel boš, ti ****** pa če se boš sam delal, da pucaš… razumeš, ti *******. M***** #$\*?$#! …”
V tistem trenutku pozvoni.
“Ja, koji k**** spet teži?! Je*** jim vse po spisku…”
Na vratih so se pojavili ministranti, ki so pobirali za novi oltar. “Dragi otroci,” je začela prijazno. “Kako lepo vas je videti. Bog vas požegnaj! Seveda, seveda, prispevamo 100€, ah, kaj sto, 200€ bomo dali… ker v tej hiši smo dobri ljudje doma, dobri kristjani! Pa Francija pozdravite in rečite, da se pri nas vsak dan moli!”
“Mat** jim je***,” ko je zaprla vrata. “Zaj pa že fehtajo! Naj si tiste kipce na oltarju zatlačijo v svojo r**, da bojo peli ko pedri…”

** se NE nadaljuje**

KONEC :)

  • Share/Bookmark